100-letnica UL MF

Po razpadu avstro-ogrske monarhije je bila leta 1918 v Ljubljani pri vseučiliški komisiji ustanovljena podkomisija za medicinsko fakulteto, ki so jo sestavljali dr. Lojz Kraigher (1877–1959), dr. Ivan Oražen (1869–1921) in dr. Alojz Zalokar (1887–1944). Ta je pripravila poročilo, v katerem je priporočila pričetek pouka za prvi letnik jeseni leta 1919, napovedala priprave za pouk v naslednjih letnikih ter predložila načrt za razmestitev fakultetnih ustanov in osnutek učnega načrta. S sprejetjem zakona o popolni univerzi v Ljubljani v beograjski skupščini in z njegovo objavo 23. 8. 1919 v Uradnem listu Kraljevine SHS je bila ustanovljena tudi medicinska fakulteta (MF) v Ljubljani, a na veliko razočaranje le z dvema letnikoma. Pouk v prvem letniku se je začel novembra 1919, vpisalo se je 66 slušateljev. Za dekana je bil imenovan prof. dr. Alfred Šerko (1879–1938). Do konca leta 1938 je opravilo prvi rigoroz 543 kandidatov, ki so študij nadaljevali v Zagrebu, Beogradu ali v tujini, predvsem v Pragi. Učni načrt je bil povzet po načrtu zagrebške medicinske fakultete, ustanovljene leta 1917. Do leta 1939 je bila nepopolna MF z vsemi inštituti nastanjena v novozgrajeni stavbi arhitekta Ivana Vurnika na Zaloški 4, zgrajeni leta 1921.

Težke kadrovske in prostorske razmere na MF so povezale učitelje in študente v nenehnih prizadevanjih za ustanovitev popolne medicinske fakultete. Beograjska vlada je leta 1940 končno dovolila dopolnitev fakultete s petim in šestim semestrom. Študijski program se je razširil za tri predmete: patologijo, kirurgijo in interno medicino. Fakulteta je pridobila tudi nekaj dodatnih prostorov. V vojnih letih je fakulteta životarila. Predavanja so se nadaljevala, prav tako vaje, vse več profesorjev, asistentov in študentov pa se je vključevalo v osvobodilno gibanje. Pouk je prenehal junija 1943. Takoj po vojni je bila z vladnim odlokom 31. julija 1945 ustanovljena popolna Medicinska fakulteta v Ljubljani z desetimi semestri. Fakulteta je prevzela zdravstvene zavode na območju ljubljanske splošne bolnišnice in v njeni soseščini ter v njih naselila klinike in inštitute. Trdno zaupanje in nepopustljiva volja tedaj zaposlenih fakultetnih sodelavcev so omogočili, da se je fakulteta v nekaj mesecih dvignila domala iz nič in že v zimskem semestru študijskega leta 1945/46 začela s predavanji in vajami v vseh letnikih. Tedaj je imela fakulteta 27 učiteljev in 566 slušateljev, od tega v prvem semestru 302 (165 študentov in 137 študentk), ki so imeli pred seboj deset semestrov študija. Na popolni Medicinski fakulteti je bila ustanovljena tudi Stomatološka klinika, učna baza za predmet stomatologija. Prva povojna leta so bila obdobje hitre rasti medicinske fakultete, ki je z vključitvijo v zdravstveni resor in prevzemom ljubljanske bolnišnice postala odgovorna tudi za vse bolnišnično zdravljenje.

V letih 1949–1954 je sledilo posebno obdobje, ko je bila fakulteta izločena iz Univerze. Postala je samostojna Medicinska visoka šola (MVŠ) z vsemi pristojnostmi, ki jih je zanjo dotlej imela univerza. Ta poteza je verjetno precej skrajšala postopek ustanavljanja Stomatološke fakultete. Poleg prof. dr. Jožeta Ranta, ki je ob stomatologiji začel predavati tudi ortodontijo, je fakulteta zaposlila še nekaj predavateljev in asistentov. Leta 1954 se je za stomatologe končala tudi prostorska stiska, ko se je Stomatološka fakulteta preselila v novo stavbo Stomatološke klinike. V študijskem letu 1950/51 je bilo število vpisanih slušateljev največje – 817, učiteljev je bilo takrat 32. Leta 1952 so bile iz pristojnosti MVŠ izločene dotedanje klinike in dobile status zdravstvenih zavodov. Z zakonom o univerzah je leta 1954 prenehala obstajati MVŠ. Fakulteta za splošno medicino in stomatologijo z dvema oddelkoma je bila ponovno vključena v Univerzo v Ljubljani. Leta 1963 sta bila za diplomante ukinjena naziva doktor medicine in doktor stomatologije, zamenjala sta ju naziva zdravnik in zobozdravnik, ki sta bila po velikem trudu Slovenskega zdravniškega društva leta 1986 ponovno zamenjana s starima nazivoma.

Čas po letu 1960 je prinesel najhitrejšo rast Medicinske fakultete. Leta 1961 je imela 17 inštitutov, 19 katedr in 3 samostojne zavode. Poglavitna skrb fakultete je bila, da utrdi svojo kadrovsko in materialno bazo ter zagotovi zdravstveni službi zadostno število zdravnikov, predvsem zdravnikov splošne medicine in zobozdravnikov, saj jih je primanjkovalo po vsej Sloveniji. Učni načrt se je spreminjal v skladu z razvojem medicine v svetu in doma, tako da se je število predmetov od leta 1945 do 1960 podvojilo. Leta 1965 so sprejeli jugoslovanske norme za študij na medicinskih fakultetah. Po njih se je fakulteta usmerila v konsolidacijo študijskih razmer, učinkovitejše izvajanje pouka in izdelala nove učne načrte. MF je morala rešiti tudi prostorsko stisko. Vaje so trajale v številnih skupinah, redno do poznih večernih ur, eksplozija svetovnega medicinskega znanja pa je napovedovala še širitev učnega programa, vzgojo novih strokovnjakov, odpiranje novih delovnih mest in dodatne prostorske zahteve. Graditev predkliničnih inštitutov je bila zato neogibna, za njo pa je poleg MF in njenih študentov čvrsto stalo Slovensko zdravniško društvo s prof. dr. Antonom Dolencem (1930–2013) na čelu. Priprava na gradnjo prve stavbe se je začela leta 1973, vseljena pa je bila leta 1987. Nova stavba MF, katere arhitekt je Vladimir Ažman), je postavljena v kompleks bolnišničnega mesta in se smiselno povezuje z osrednjo bolnišnico Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana in kliničnim poukom v njej.

V študijskem letu 1989/90 je MF uvedla šestletni študijski program medicine in stomatologije s študijem predmetov v blokih – z izjemo krajšega obdobja med leti 1952–1957, ko so prav tako uvedli šestletni program, se je pred tem izvajal petletni študijski program. V predkliničnem delu se učni program ni bistveno spremenil. Postopoma se je večalo število učnih ur, saj je imel predhodni medicinski program 4.725 ur, povprečno 945 ur v študijskem letu, leta 1994 je število ur naraslo na 5.190 ur, leta 1999 pa na 5.500 učnih ur. V letu 2009/10 se je na MF pričel teči prenovljeni študijski program medicine in dentalne medicine (enovit magistrski študij druge stopnje), ki traja za oba programa 12 semestrov (6 let) in obsega 360 kreditnih točk, v programu medicine je 45 obveznih predmetov v program dentalne medicine je obveznih predmetov 57.

Ljubljanska medicinska fakulteta je s skoraj 100-letno tradicijo dokazala svojo trdnost, pedagoško in strokovno uspešnost ter prodornost. Za slovenski zdravstveni prostor je vzgojila nad 8.000 zdravnikov in okoli 2000 zobozdravnikov, ki v domačem jeziku zdravijo bolnike, dajejo preventivno in kurativno zdravstveno varstvo vsej populaciji, nudijo strokovno pomoč v splošnih in specialističnih ambulantah, v regionalnih in kliničnih bolnišnicah, zdraviliških in rehabilitacijskih centrih, kjer na primarni, sekundarni ali terciarni ravni zagotavljajo vse potrebne zdravstvene usluge. Medicinska fakulteta si je s podiplomskim študijem zagotovila tudi lastni raziskovalni kader, ki s številnimi doktorji znanosti izvaja znanstvenoraziskovalno delo na številnih predkliničnih in kliničnih področjih. Med njimi habilitira tudi svoje univerzitetne učitelje in asistente.

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani je ob vseh prostorskih, materialnih in kadrovskih stiskah vedno iskala najboljšo pot za vzgojo in izobraževanje novih zdravnikov in zobozdravnikov. Zadovoljstvo bolnikov z njihovim delom pa je največje priznanje tej učni ustanovi.

Povzeto po www.mf.uni-lj.si.

 *Slikovno gradivo je iz fototeke Inštituta za zgodovino medicine UL MF

© 2018 - 2019 SloMSIC. Vse pravice pridržane.